Slovesnost ob dnevu spomina

Na žalni slovesnosti je Vera Vezovnik povedala:

"Prav lepo  pozdravljeni vsi, od najmlajših do najstarejših –  učenci in učitelji in krajani in še posebej borci ter veterani, ki ste v času, ko vas je domovina najbolj potrebovala, vedeli, da brez žrtev ni ne svobode in ne samostojnosti. 

Hvala učencem za lepe misli o svobodi, da se svoboda rodi z jutrom, da prinaša nov dan. Res! Bilo je pred 70 leti in bil je sončen majski dan, bil je konec vojne na naših tleh, okupator pregnan in smo rekli – svoboda! A svoboda nam ni bila podarjena. Zanjo so se  med štiriletno borbo proti okupatorju borili, so trpeli in umirali naši ljudje – partizani in mnogi, od otrok do najstarejših.  

Bili so sinovi in hčere, očetje in mame, bratje in sestre, sorodniki  in sosedje – bili so naši Škofjoti, Plavčani, Tinjanci, Elerci.  92 jih je padlo v bojih ali so umrli kot žrtve nasilja in vsakemu je v tem spominskem parku posvečena kamnita plošča. Kamen je močan, v kamen je vklesan skupen spomin. Da jih ne bi pozabili! Da jih ne pozabimo! Ker ljudje vse preveč pozabljamo. Ta naš škofijski spomenik, opremljen z imeni in priimki, bo opozarjal in opominjal še prihodnje rodove. Opominjal in vabil bo naše krajane in tudi vas, dragi otroci in učenci.

Bilo je spomladi 1985, torej pred 30 leti, ko je naš spomenik dobil svojo končno podobo. Krajevna organizacija zveze borcev NOB je v letih gradnje privabila mnogo krajanov, da so s prostovoljnim delom dneve in dneve sodelovali na gradbišču, na tem prostoru  med šolo in vrtcem. Delo je usmerjal gradbeni odbor, ki ga je  vodil krajan Herkul Jerman skupaj s takratnim predsednikom ZB, zdaj že pokojnim Francem Gabrijelčičem. 

Na majski slovesnosti se je zbrala velika množica. Prišli so mnogi Škofjoti tudi z italijanske strani, nastopili so pevci iz Milj, pel je moški oktet Škofije, sodelovala je  tudi  naša šola. Odkritja spomenika sta se iskreno  veselila slikar Zvest Apollonio in krajinski arhitekt Vladimir Vremec, saj sta onadva naredila načrt spomenika z okolico.

Mogočen je ta naš spomenik. Vsakdo med nami  naj si poskuša odgovoriti, kaj predstavlja, kaj nam sporoča. Nam govori o moči, o pogumu? Da ne pozabimo, kako je bilo in kako bi moralo biti?

Naj bo danes – ta trenutek naša misel namenjena  tudi narodnemu heroju Oskarju Kovačiču, po katerem se imenuje naša šola, in vsem, ki so pripomogli s svojimi žrtvami in življenji, da smo na tej naši zemlji doma, da govorimo in pojemo in se učimo v svojem maternem jeziku. Da živimo!"