Naselja v KS Škofije

Teritorij KS Škofije

Badiha

Zaselek Badiha leži na prisojnem pobočju nad vasjo Plavje. Globoko pod njim, na njegovi južni strani, teče Škofijski potok.

Nekoč je bila Badiha naseljena predvsem s kmečkim prebivalstvom, danes pa ni v Badihi nobenega kmeta več. Po letu 1956, ko so se začele v vas priseljevati družine iz drugih krajev, predvsem iz Like, se je pričela Badiha tudi demografsko spreminjati. Od slovenskih priimkov sta najpogostejša Hrovatin in Eler.

Skozi vas Badiho pelje ožja asfaltna cesta, ki se v ovinkih vzpenja in vodi do posameznih domačij. Poleg starih hiš, ki predstavljajo vas v svoji prvinski zasnovi, je danes v zaselku tudi mnogo obnovljenih ali na novo zgrajenih stavb. Iz vaških  dvorišč in balkonov se nam ponuja lep razgled na Trst ali na Koper. Razgledno točko na samo Badiho pa nam ponuja lokalna cesta, obrasla z gostim borovim gozdom, ki vodi iz Plavij mimo Doganov, Puberlov naprej na Urbance.

Dogani

Zaselek Dogani leži takoj nad Plavjami, na prisojnem pobočju hriba Vršič (151 m). Cesta, ki pelje med Doganskimi hišami, gre v sosednjo Korto in naprej v Badiho.

Včasih so bile tukaj le dve do tri hiše, ki so bile obdane z njivami, sadovnjaki in trtami. V davnini so  tod potekale občasno furmanske poti. Furmani so vozili različno blago iz avstrijskega zaledja v Trst po različnih poteh. Prihajali so prek Opčin ali prek doline Glinščice. Koprska beneška uprava pa je včasih preusmerjala te poti in jih speljevala po svojem ozemlju. Predvideva se, da je bila v Doganih najbrž  kakšna mitnica ali carinarnica in od tod naj bi izviralo ime Dogani.  Dogana namreč po italijansko pomeni carina. Druga možnost pa je, da je zaselek dobil ime po priimku Dolgan.

Danes ima zaselek veliko novih hiš, stare pa so lepo obnovljene. Tudi tiste, ki se še gradijo, so bogato okrašene s plavim istrskim kamnom, ki se lepo vključuje z okolico.

Elerji

Elerji so obmejna gručasta vas na vzhodnem delu Miljskih gričev. Ležijo na dokaj strmem pobočju, ki se spušča proti Škofijam.

Severovzhodno od vasi Elerji se dviga 244 m visok hrib Kaštelir, na katerem so arheologi našli ostanke predzgodovinskega gradišča. Preko Kaštelira poteka danes državna meja z Italijo.

Uradno ime kraja je Jelarji, toda prebivalci in okoličani ga imenujejo Elerji. Vsi bi želeli, da bi bilo tudi uradno ime, zapisano ob vstopu v kraj, Elerji.

V vasi je danes videti tako stare domačije kot nove sodobne hiše. Zaradi močne burje so bile nekoč hiše zidane skupaj ena ob drugi, tako, da ponekod dajejo vtis obzidja. Ko nadaljujemo vožnjo skozi vas, kmalu pridemo do ostrega ovinka v levo. Tu je manjši trg, ki mu domačini pravijo 'Na ovinku'. Blizu trga je starejša in precej velika hiša, v kateri so nekoč prebivali premožni kmetje. Na dvorišču so imeli večji vodnjak, ki je še danes lepo ohranjen. Pred hišo pa se je bočil širok obok, pod katerim so spravljali seno in vozove.

V Elerjih je bila svoje dni tudi gostilna. Nahajala se je na nekoliko širšem prostoru v centru vasi. Gostilna je obratovala od leta 1947. Stregli so predvsem pršut in sir, pozimi pa klobase in kislo zelje. 

Kolombar

Ko se spuščamo iz visokega Tinjana navzdol proti Škofijam, nas cestni smerokaz  usmeri levo; najprej v Slatine in nato v Kolombar.

Vas je po vsej verjetnosti dobila ime po italijanski besedi »colomba« (golob). Očitno so v Kolombaru nekoč gojili golobe, saj o tem nazorno pričajo line, ki so še ohranjene pod strehami nekaterih starih hiš.

Ob vstopu v Kolombar stoji (kot buden stražar) dvometrski kamen, ki je bil postavljen kot simbol dokončanja izgradnje vodovoda v zaselku. Še pred njim je postavljeno pokopališko znamenje. Nato se cesta spusti navzdol v stari del naselja, kjer stojijo stare kmečke hiše. Mnoge med njimi so že ruševine, ki tu in tam celo ogrožajo sosednje zgradbe, v katerih živijo tako domačini kot priseljeni. Na najnižjem delu vasi pa so zrasle že novogradnje.

Včasih je bilo v Kolombaru 9 kmetij, danes pa se tudi tu nihče več ne ukvarja s kmetijstvom.  V vasi imajo še ohranjene stare šterne, iz katerih jemljejo vodo predvsem za zalivanje vrtov. V Kolombaru je namreč že mnogo let napeljan vodovod. Kolombar pa premore seveda tudi vaški kal, v katerem so kmetje nekoč napajali živino. Skoraj vse Kolombarske njive so pod vasjo, kjer je tudi nekaj trt in  mladi nasad oljk. Nad njivami se ponosno vzpenja Goli hrib. Na njem stoji v borovem gaju zeleno pobarvana lovska koča. Od tu se tudi lepo vidi konica tinjanskega zvonika in 'njemu prilegajoča' radijska antena. 

Moretini

Področje Škofij sestavlja več manjših zaselkov. Eden takih je zaselek Moretini, ki leži na južnem obrobju Spodnjih Škofij.

Ker zaselek sestavlja le nekaj več kot 10 hiš, je manj znan. Ljudje ga poznajo predvsem po vrtnariji in oljarni. Zaselek je od Kopra oddaljen 7 km, torej majhna razdalja, ki jo po avtocesti prevozimo v 10 minutah.

Moretini so dobesedno obkroženi s cestami; zdi se, da so otoček sredi cestišč. Moretini so sicer dokaj lahko dostopni: Na škofijskem krožišču se najprej napotimo proti Ankaranu. Pot nadaljujemo še kakih 50 metrov ter nato zavijemo na levo. Ozka cesta nas vodi mimo bivše vojašnice, ki jo sestavlja več poslopij. Če pot nadaljujemo v tej smeri, opazimo oljarno in na njeni levi tople grede vrtnarije. Cesta se nato razcepi na staro cesto, povezano z Ankaranom ter na kolovoz, ki povezuje še dve hiši na skrajnem delu Moretinov.

Prvi slovenski priseljenci so se tukaj naselili po koncu 2. svetovne vojne. Ukvarjati so se začeli s kmetijstvom, saj obdelovalnih površin tu ni primanjkovalo. Danes se s kmetijstvom ukvarja malo ljudi. Le-ti obdelujejo njive, ki se razprostirajo pod Serminom. Na tem območju, ki je bilo večkrat meljorirano, gojijo zelenjavo. Travnatih površin je malo, saj so vse izkoriščene v prid kmetijstvu in vinogradništvu.

V Moretinih se nahaja tudi kapelica in poleg nje graščina, ki že od daleč vzbuja pozornost. Velika stavba je ostanek dediščine italijanskega bogataša, ki sicer ni bil grof, a je po 1. svetovni vojni vendarle odkupil to območje. Koloni, ki so njegovo ozemlje obdelovali, so se naselili tam, kjer danes stoji večina hiš. V eni izmed njih je bila nekoč tudi konjušnica. V Moretinih sta se ohranila tudi dva kamnita stebra, ki sta v tistem času označevala pot in posestvo. Po bogatašu Morettiniju je zaselek dobil svoje ime. Zemlja v njegovi lasti pa se je po 2. svetovni vojni nacionalizirala.

Plavje

Plavje so večja vas, ki leži na prisojenem pobočju severozahodnega vznožja hriba Tinjan (374 m), nad dolino Škofijskega potoka.

V starih dokumentih zasledimo ime Plaula. V bljižini vasi je namreč potekala antična cesta via Flavia in morda je kraj prav od tod dobil svoje današnje poimenovanje: Flavia - Plavia - Plavje.  

Čeprav leži vas blizu meje z Italijo, so v njej vedno živeli le Slovenci, o čemer pričajo najpogostejši priimki; Čok in Bertok. Vaščani Plavij so bili zelo narodno zavedni, saj so že leta 1888 ustanovili pevsko-bralno društvo »Straža« in leta 1910 pevsko in godbeno društvo »Slovanski dom«. Z ustanavljanjem ljudskih prosvetnih društev in čitalnic so se člani (ob vse večjih pritiskih italijanskega šovinizma in iredentizma, ki je zahteval priključitev slovenskih krajev k Italiji) borili za enakopravnost slovenskega jezika in za ohranitev slovenstva.

V vasi že skoraj 50 let sameva stara stavba osnovne šole, ki so jo pod Avstrijo zgradili sami vaščani in v kateri je potekal pouk v slovenskem in nemškem jeziku, nato pa v italijanskem. V času NOB je v njej delovala partizanska šola, v kateri je poučevala domačinka Hermina Ferluga, vendar le do prihoda Nemcev maja 1944, ki so šolsko poslopje zasedli in v njem postavili svojo postojanko. Vsem vaščanom, ki so padli med 2. svetovno vojno, je nad vasjo postavljeno obeležje NOB. Na hiši takoj za cerkvijo pa je vzidana spominska plošča na prvi ustanovni sestanek OF za Slovensko Istro (leta 1941). Sestanek je vodil Oskar Kovačič, po katerem se danes imenuje osnovna šola na Škofijah.

V preteklosti so v vasi živeli predvsem kmetje, ki so se preživljali s pridelavo zgodnje zelenjave, (prevladovala sta redič in špinača), pa tudi s češnjami in oljkami. Pridelke so vozili v Trst, kjer so jih na t.i. »Velikem placu« prodajali branjevkam. Kmetje so imeli tudi veliko živine, zato je bilo v vasi precej mlekaric, ki so vse do leta 1960 na osličkih tovorile mleko v Trst in le redkokdaj v Koper, ker je bil le-ta zanje predaleč.

Vas Plavje je strjena okrog vaške cerkve, ki je posvečena sv. Luciji in sv. Roku. Cerkev je bila prenovljena, njen zvonik pa je bil zgrajen leta 1885.

Najstarejša poslopja v Plavjah so razvrščena v središču vasi, okrog 'dvorišča', ob katerem stoji tudi priletna ruševina z ohranjenim stopniščem. Na 'dvorišče' pridemo skozi zanimiv dvojni obok. Stara poslopja so vidna še na nasprotni ulici, razvrščena v ravni vrsti ali v neposredni bližini. Okoli tega 'centra' pa so zrasle že nove hiše s skrbno urejenimi vrtovi. Nad cerkvijo se razprostira stari del Plavij, ki mu domačini pravijo Korte. Poleg cerkve pa je igrišče za mali nogomet.   

Puberli

Puberli so manjši zaselek nad Plavjami. Leži visoko na hribu, ob lokalni cesti, ki vodi proti Urbancem in Tinjanu.    

V vasi ni nobenega vaščana s priimkom Puberli. Prevladujejo priimki Hrovatin in Kenda. Mnogo ljudi je priseljenih iz drugih krajev, predvsem iz Like in Bosne. Tako se je vas razširila po pobočju, na katerem so danes posejane posamezne nove hiše. Starih domačij pa ni videti, saj so skoraj vse obnovljene.

Včasih so bili Puberli ena sama vrsta hiš, s štirimi ali petimi družinami. Tu so živeli predvsem delavci, ki so služili kruh v tržaški železarni, kmečkega stanu skoraj ni bilo. Na najvišjem delu zaselka so sicer še vidni ostanki zidu s parkom in obnovljeno kmečko domačijo. Okrog nje se danes razprostirajo novi vinogradi, nasadi sadnega drevja in oljk. Češenj pa skoraj ni več videti, čeprav so nekoč domačinom predstavljale vir pomladnega zaslužka.

Reber

Zaselek Reber leži na južnem pobočju hriba Čuk, le streljaj više od Spodnjih Škofij. Zahodno se spaja z novonastalim zaselkom Čuk, od Spodnjih Škofij pa ga sedaj loči  čistina, ki je nastala ob gradnji nove avtoceste za Italijo.

Do zaselka se pride po dveh poteh. Po novi široki cesti, ki se odcepi malo pred Škofijami iz glavne ceste Koper-Spodnje Škofije in po stari ozki ulici, ki vijuga med škofijskimi hišami in prečka čistino nad podvozom nove avtoceste. Reber je bil do nedavnega takorekoč predel Spodnjih Škofij, saj so se njegove hiše stikale z vasjo.

Od leve proti desni se cesta vzpenja skozi Reber in nadaljuje skozi novo naselje Čuk.

Za razliko od Spodnjih Škofij, kjer so bile v vasi večinoma delavske družine, so bile v Rebru tudi kmetije. Kljub temu je večina prebivalcev delala v Trstu in Miljah. Za kmetovanje so bile razmere zelo težke, ker je bila vsa okoliška zemlja last bogatih in plemiških družin iz Kopra. Tukajšnji kmetje so lahko imeli to zemljo le v najemu, kar pa ni bilo dovolj za preživetje. Eni izmed redkih družin, ki se je ukvarjala izključno s kmetijstvom, je bila družina Macor. V družini so bili trije bratje, ki so imeli vsak svojo hišo, ravno na mestu, kjer danes poteka trasa avtoceste. Posedovali so več zemlje v rižanski dolini, kjer danes stojijo obrati Lame. Obdelovali pa so tudi zemljo iz Škofljeve kortine, ki so jo imeli v najemu.

Danes se zaselek širi po hribu Čuk, kjer nekdanje oljčnike in pašnike  počasi zamenjujejo nove stanovanjske hiše. Tako je na zahodnem pobočju hriba nad Rebrom nastalo povsem novo naselje, ki so ga domačini poimenovali kar po hribčku. Skozi zaselka Reber in Čuk pelje cesta, ki povezuje spodnje Škofije in se spaja s cesto za Elerje. Po njej se tako zapeljemo skozi Reber, Čuk, in tik preden se združi z elersko cesto, gremo skozi zelo zanimiv zaselek Marši, ki je v preteklosti spadal pod Plavje. Malo pred Marši se odcepi tudi pot za v Grad ali Marjevo kortino, kot so stari zgradbi rekli v starih časih. Po tej poti se pride tudi do razpršenih domačij, ki se nahajajo pod elerskim hribom na ozemlju imenovanem Koran.

Vsi trije zaselki ležijo na zelo rodovitni zemlji in nekateri prebivalci, ki so si tukaj ustvarili dom, so se odločili za kmetovanje. Potem ko so se zaprla različna delovna mesta v koprski industriji, se odpirajo nove možnosti v kmetovanju. Zato obkrožajo trte in oljčniki vse tri zaselke. Malo pod vrhom hribčka ima gospod Zorko Franca vinsko klet in osmico, ki deluje dvakrat na leto. Tu namreč poteka vinska cesta, ki se nadaljuje v Elerje in naprej po miljskih hribih.

Ti kraji niso nikoli čutili pomanjkanja vode, saj se na vrhu hriba Čuk nahaja vodno zajetje rižanskega vodovoda.

Veliko število novih hiš kaže, da se prebivalci teh krajev tukaj dobro počutijo. Verjetno k temu veliko prispeva bližina centrov, kot sta Koper in Trst, izvrsten razgled na Tinjan, proti rižanski dolini in Šavriniji, predvsem pa proti Koprskemu zalivu, ki je velik privilegij  prebivalcev teh krajev.

Rombi

Ko se  Tinjanska cesta vzpenja nad tako imenovanimi Četrtimi ali Gorenjimi Škofijami, se od nje levo, odcepi kratka pot, ki nas pripelje naravnost v majhen zaselek imenovan Rombi.

Zaselek leži strmo nad Retinskim potokom in gleda na severno stran. Tako se odpira zanimiv pogled na Trst s Škedenjsko industrijsko cono, v ospredju pa je sosednji greben, na katerem vidimo vas Badiho.

Zaselek nikakor ne more skriti svoje ruralne preteklosti, saj se za vsakim vogalom skriva kakšen kmečki pripomoček. Najbolj znana družina v Rombih je bila družina Cupin, nekoč pa so tam živele družine še družine Kozina,  Štefančič, Sodnik iz Retine, in Hrvatin.

Slatine

Visoko na grebenu Tinjanskega hriba, kjer  glavna cesta  zapusti zadnjo hišo na Škofijah, se pot odcepi desno proti majhnemu zaselku - Slatine.

Domači priimki, ki so prevladovali v Slatinah, so bili Cupin, Rojc in Štramar. V novejših časih pa se je v Slatine preselilo tudi mnogo ljudi iz drugih krajev.

Zaselek šteje le nekaj hiš in družin. Kraj je dobil ime po naravnih izvirih vode, ki se tu v velikih količinah zadržuje pod površino. Očitno je bil (in je še) okus te vode tako dober, da so naselju nadeli ime - Slatine (sinonim za zdravilno vodo). Nič čudnega torej, da premore ta mali zaselek kar 10 do 11 vodnjakov, razporejenih po dvoriščih ali v neposredni bližini hiš. Nekaj vodnjakov pa se nahaja celo v sami notranjosti bivališč. Ker se drevesa, ki so še posebej 'žejna', rada naselijo na kraju bogatem z vodo, so ena od zanimivih značilnosti Slatin tudi široko razbohotene murve, ki krasijo dvorišča tukajšnih domačij.

V eni izmed obnovljenih hiš si je ljubiteljski zbiratelj starin uredil pravo 'pravljično' klet.Tudi pri sosedovi hiši stoji na vogalu staro kmečko orodje, kot spomin na 'nonote in none', ki so si na tem hribu s trdim delom služili vsakdanji kruh. Danes se nihče več ne preživlja s kmetijstvom, njiv ni veliko, fige pa še vedno dobro rodijo.

Najvišji točki na Slatinskem področju pravijo domačini 'Šanse'. V davnih časih je bila na tej točki rimska utrdba oz. opazovalnica. Tu so našli kamnite zidove imenovane »limes« in 30 cm visok kipec sv. Marka. Le-ta je danes shranjen v muzeju. Iz Slatin se razprostira širok razgled na Trst, Koper in Šavrinsko gričevje. Vso to prostrano deželo, ki sega od morja do Slavnika, si lahko tukajšni prebivalci ogledujejo kar iz svojih lepih dvorišč. 

Zg. Škofije

Zgornje Škofije so naselje, ki se razteza po jugozahodnem tinjanskem pobočju. Ta stran je nekoliko bolj sončna in zaščitena pred burjo. Zavzemajo veliko površino, ker so sestavljene iz treh zaselkov. Vsa tri stara jedra ležijo pod tinjansko cesto. Le-ta se na začetku Spodnjih Škofij odcepi od stare ceste Koper-Trst  in poteka po slemenu tinjanskega vznožja.

Najnižje ležeči zaselek so Srednje ali Druge Škofije, ki se raztezajo pod tinjansko cesto in nad škofijskim pokopališčem. Ko se povzpnemo iz Spodnjih Škofij in gremo mimo zaraščenega področja Raven, zagledamo na levi strani ceste cerkvico Kristusa Kralja. Nasproti cerkvice je odcep za v središče samega zaselka, ki je strnjen ob strmi vijugasti cesti.

Zaselek je večinoma prenovljen, le tu in tam se najde kakšna stara neometana hiša. V središču vasi je Vaška hiša. Na vrhu zaselka je še ena kapelica z Marijinim kipcem, zraven pa je vodnjak z ročno pipo. Od tod se nadaljuje pot na včasih skrbno obdelovane njive v Mandriji in Termunu. Od vodnjaka pelje še ena cesta, po kateri se pride do novih hiš, ki so zrasle nad starim jedrom zaselka. Te se dandanes raztezajo vse do tinjanske ceste in čez, na Kortino in Bernice.

Čeprav so nekoč Druge Škofije spadale pod Miljski okraj, so skupaj z Lenardi spadale pod dekansko faro, saj takrat še niso premogli lastne cerkve. Na ta način so bili prebivalci pogostokrat bolj v stiku z Dekanci kot s Spodnjimi Škofjoti.

Druge ali Srednje Škofije so imele svojo "jugno" v juliju, na prostoru pred cerkvico Kristusa Kralja. Malo niže je bila tudi gostilna, kjer so se zbirali možje v večernih urah in igrali na karte in moro. Tam so se zbirali tudi možje iz Lenardov, čeprav so imeli svojo gostilno in trgovino v vasi. Ob gostilni je bila trgovina, kjer so prodajali med drugim tudi oglje za kurjavo.

Nekoč kmečko prebivalstvo Srednjih Škofij se je danes popolnoma spremenilo. Veliko se jih je odselilo, novi časi pa so tudi sicer narekovali zaposlitev v mestih in opuščanje kmetij. Prebivalci Drugih Škofij se danes ukvarjajo predvsem z obrtništvom in podjetništvom. V zaselku deluje orodjar in izdelujejo se tudi plastični izdelki. Veliko novih hiš je zraslo tudi na drugi strani tinjanske ceste, od koder lahko prebivalci občudujejo krasne sončne zahode ...

Nad Drugimi Škofijami ležijo še Tretje Škofije, ki so se razvile okoli zaselka Lenardi. Staro jedro se nahaja nekoliko južneje in je tako najjužnejši predel Zgorjih Škofij. Dviga se strmo nad industrijskimi obrati Lame in se zato iz zaselka vidijo rižanska dolina, Škocjanski zatok, luka in morje ter Sermin, kot bi bili na dlani. V zaselku najdemo veliko novih ali obnovljenih hiš, a le par neometanih, ki pričajo o starem izvoru zaselka.

Zaselek je nastal okoli leta 1700 iz kolonskega posestva, ko so se tukajšnji koloni osamosvojili in začeli obdelovati svojo zemljo in svoje kmetije. Nekoč so Srednje Škofije - Lenardi spadale pod občino Dekani. Tako so bili prebivalci, čeprav kleni Škofjoti, kulturno navezani na rižansko dolino, kar je na začetku prejšnjega stoletje privedlo skoraj do konflikta s Spodnjimi Škofjoti.

Od središča Tretje Škofije, v starem jedru, se začenja krožna ulica, ki nas popelje do vaškega vodnjaka z ročno pipo, ki pa danes počasi propada. Na začetku, in hkrati koncu krožne ulice, je znamenje s Kristusovim kipcem.

Tudi v Tretjih Škofijah ali Lenardih so se v preteklosti ljudje večinoma ukvarjali s kmetijstvom. Čeprav starih domačinov ni več tako veliko, se ljudje še vedno ukvarjajo tudi z zemljo. Danes pravih kmetij ni več, vendar imajo ljudje še vedno veliko za postoriti na svojih vrtovih. Tudi v Tretjih Škofijah je bila trgovina in gostilna, v katero so se ljudje največ zgrinjali ob nedeljah. Takrat je bila priložnost, da se zberejo možje na "balincu". Današnji način življenja  pa terja od prebivalcev vsakdanjo vožnjo v Koper, bodisi v službo ali po nakupih.

Četrte Škofije ali Čiči so nastali približno takrat kot Lenardi. Imenovali so jih tudi Gorenje Škofije. Tudi ta zaselek leži na jugozahodnem pobočju Tinjana in gleda na rižansko dolino. Njegova zaščitenost pred burjo in izvirna voda v bližini sta pripomogla k njegovi naselitvi. Nastali naj bi, ko so se sem priselili ljudje iz Čičarije, ki so na pobočjih Tinjana pasli drobnico in se kasneje tukaj ustalili.

Zaselek Čiči, okoli katerega so danes zrasle Četrte Škofije, se nahaja najvišje v Zgornjih Škofijah (na približno 186 m nadmorske višine). V preteklosti je spadal pod Tinjan. Ob tinjanski cesti, pod zaselkom, je bil puč. Vse okrog zaselka pa so bile obdelane njive in terase. Pridelovali so vino, ob robovih njiv pa so rasle oljke.

Do zaselka pridemo po odcepu, ki se od tinjanske ceste začenja spuščati proti rižanski dolini. Kakih sto metrov niže pridemo v jedro starega zaselka, ob cesti pa so posamezne domačije z vrtovi. Tudi tukaj se veliko hiš prenavlja, proti koncu vasi pa cesta zavije mimo dveh starih neometanih hiš.

Med Lenardi in Čiči je nezazidano ozemlje, ki pa se počasi zapolnjuje z novimi hišami in novimi prebivalci teh krajev.

Na področju Zgornjih Škofi so ljudje od nekdaj dopolnjevali delo na večinoma majhnih kmetijah, z delom v službi. Mnogi so odhajali na delo v Trst in Milje, nekateri pa so se znašli s prevozništvom in preprodajo živine. Majhne kmetije niso dovoljevale prave živinoreje. Kljub temu pa so dobri gospodarji kupili bolehno ali iztrošeno živino, jo znali pozdraviti ter jo kasneje prodali naprej ...

Gospodinje so, ravno tako kot v Spodnjih Škofijah, prale "robo". Enkrat na teden so hodile po umazano robo z vozovi v Trst in jo prepeljale v domačo vas. Tukaj so se zbrale vaške perice in spravile umazano robo v velike čebre polne vrele vode. Nato so robo posule s pepelom in jo pustile namakati čez noč. Drugi dan so jo odšle spirat na solinski potok pod cerkvijo Kristusa Kralja v Srednjih Škofijah.

Električno napeljavo so Zgornje Škofije dobile zelo zgodaj, še pod Italijo v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Vodovod je prišel med 1969 in 1970, tako da so bili Škofjoti kmalu oskrbljeni z rižansko vodo. Edini problem je bila makadamska cesta, ki pa so jo relativno kmalu asfaltirali, leta 1978, ko je prišel tudi prvi telefonski priključek. 

Spodnje Škofije

Na sedlu med plavskim hribom Vršičem (152 m) in malim hribčkom Čukom (110 m) se razteza naselje imenovano Spodnje Škofije. Tukaj se začenjajo ankaranski hribi, ki se raztezajo na zahod, medtem ko se vzhodno dviga Tinjan.

Do nedavnega je bila glavna značilnost Škofij velikanski promet. Po magistrali za Trst se je dnevno peljalo 26.000 vozil, ob konicah pa skoraj dvakrat toliko. Ti kraji so bili od vedno zelo prometni. Škofijski preval je namreč najbolj primerna pot, ki povezuje rižansko dolino in žaveljski zatok. Tukaj so se zvrstile različne ceste v različnih zgodovinskih obdobjih. Tako je bila najprej zgrajena antična Via Flavia iz prvega stoletja našega štetja. Čez več kot petnajst stoletij, jo je  nasledila Via Delfina. Slednjo je nasledila današnja magistrala, ki je bila zgrajena v tridesetih letih prejšnjega stoletja ter se je imenovala nova Via Flavia. Danes pa v podvozu pod naseljem poteka nova avtocesta, ki povezuje ankaransko križišče z mejnim prehodom Škofije. Zaradi uvedbe vinjet je žal promet skozi Škofije ponovno bistveno povečan.

Naselje je bilo tako vedno na prepihu in cesta je določala življenje in razvoj v teh krajih. Še posebej se je pospešil razvoj kraja ob prihodu ozkotirne železnice "Parencane" v začetku prejšnjega stoletja. Takrat so se začeli priseljevati tudi ljudje iz okolice in tukaj odpirali gostilne in trgovine. V predelu Buža pa so delovale kovačije, od katerih, žal, danes ni več sledu. V tistem času so se mnogi Škofjoti, kot si pravijo domačini, ukvarjali s prevozništvom. Imeli so konje in vozove, s katerimi so večinoma prevažali blago iz rižanske doline v Trst. Mnogi so bili tudi kamnoseki ali "škarpelini", ki so delovali v bližnjih elerskih kamnolomih. Ostali pa so delali v miljskih in tržaških ladjedelnicah in na ozkotirni železnici. Pod Avstro-Ogrsko Monarhijo je bilo v Škofijah tudi nekaj uradnikov. Bilo je tudi nekaj pleskarjev, zidarjev in tesarjev, ki so hodili delat v Trst. Kmetov je bilo malo, ker je bila večina obdelovalnih površin v lasti posameznih bogatih družin, ki so imele tukaj kortine s koloni, ki so zemljo obdelovali. Škofije so v začetku prejšnjega stoletja dobile tudi šolo, ki je imela poleg italijanskega pouka tudi dva razreda v slovenskem jeziku. Enkrat na mesec je potekal semenj in na trgu, imenovanem Jugna, kjer so se ustavljali cirkusi in se je pripravljalo plesišče za šagro. Danes se na teh mestih praznuje nov praznik oljk in vina.

V tridesetih letih prejšnjega stoletja so Škofjoti dobili tudi novo cerkev, ki je posvečena sv. Mateju in je nadomestila majhno cerkvico, ki je postala premajhna.

Obdobje okoli druge svetovne vojne je globoko zasekalo v življenje teh krajev. Težko življenje pod takratno Italijo, vojna  in po njej Morganova črta, ki je razdeljevala cono A in cono B, je pustilo globoke rane med tukajšnjim prebivalstvom. Po tem, ko je cona B pripadla Jugoslaviji in so se odprle meje, so se mnogi odselili v tujino. Kmalu za tem pa so se začeli priseljevati ljudje iz cele Jugoslavije in ponovno oživili vas. Danes se teh težkih časov komaj zavemo. Hiše so vse obnovljene ali sezidane na novo. Še najbolj si lahko predstavljamo staro podobo vasi, če se sprehodimo po ozki ulici, ki se razveja po starem delu in vodi za Reber.

Danes v Spodnjih Škofijah poslujejo različni obrtniki, nekaj gostinskih lokalov, pošta,  lekarna in trgovine, v centru je bankomat. V samem centru vasi je zobozdravniška ambulanta. Po naselju pa so razpršeni različni obrtniki, ki dajejo Spodnjim Škofijam podobo lokalnega centra. Veliko je tudi oljkarjev inj vinarjev.

V Škofijah se je rodil istrski slikar Herman Pečarič, kateremu je bila posvečena galerija, ki deluje v Piranu.

Utrip naselja dajejo različna društva in športni klubi kot so Bronx, Burja. Kulturno društvo Istrski grmič je leta 2007 praznovalo že svojo stoletnico ustanovitve. Srebrno obletnico delovanja  je praznoval tudi Škofijski oktet, ki pa je prenehal z aktivnim nastopanjem.. 

Tinjan

Tinjan je slikovita gručasta vas, ki stoji   na vrhu istoimenskega hriba (374 m). Nahaja se nedaleč stran od državne meje z Italijo in je zaradi svoje izpostavljene lege močno na udaru burje.

Po nekaterih virih je ime vasi nastalo še v rimskih časih. Tu naj bi živel bojeviti rod Attinium. Ostali tedanji prebivalci naj bi se mu upirali in si tako 'pridobili' ime anti-attinium, zaradi česar se je tudi kraja oprijelo ime tinium in od tod - Tinjan.

Za Tinjan se odcepi cesta v Škofijah, ki se nato vijuga po slemenu hriba do njenega najvišjega vrha. Druga, severnejša in manjša pot, pa se odcepi v Plavjah in mimo Puberlov in Urbancev prav tako dospe na visoki Tinjan.  

Tinjan naj bi s svojim odličnim razglednim položajem nastal že v začetku železne dobe. V prvem tisočletju pr. n. št. kot utrjena postojanka, pozneje pa kot rimska in srednjeveška trdnjava. Na mestu današnjih hiš je torej nekoč stalo prazgodovinsko gradišče, od katerega so še danes vidni ostanki obrambnega zidu. Iz 2. stoletja obstaja bronast kipec rimskega boga Merkurja, zaščitnika trgovcev, ki so ga tu našli in je danes shranjen v Narodnem muzeju v Ljubljani.

Jedro tako minulega kot zdajšnega naselja se nahaja ob stari cerkvi sv. Mihaela, ki so jo obnovili pred letom 1700. Na zunanji steni zakristije je vzidana antična kamnita glava, verjetno iz rimskega časa. Nad vhodom v zvonik je kamniti relief Križanega iz leta 1704.

Pred cerkvijo rase velika stara košata lipa, tik ob cerkvi pa je postavljena velika oddajna antena, ki z vso svojo telekomunikacijsko mašinerijo že od daleč kaže nase in na nove informacijsko-prepletene čase.

Novi časi pa so v Tinjan pripeljali  tudi elektriko, nedavno pa še vodovod. Vrh Tinjana je po pripovedovanju domačinov podzemno prepleten z tremi vodnimi žilami, iz katerih se napajata dva vaška puća in cela vrsta vodnjakov.

Iz novejše zgodovine Tinjana je pomembno leto 1948, ko se je zaradi tedanje Tržaške krize tu ukopala JLA, da bi s tega odličnega strateškega mesta ob morebitnem zapletu branila domovino. Tedaj je Tinjan zaradi osebne varnosti zapustilo skoraj vse tukajšne prebivalstvo.

Tik pod Tinjanom, na njegovi vzhodni strani, je še zaselek z uradnim imenom Podgorci, pravo ime zanj pa je Plužna. Tu sta le dve hiši, priimek tukajšnih že v večini izseljenih prebivalcev pa je Podgorc.

Še nižje od Podgorcev se od 25. Novembra 2004 vije široka novozgrajena avtocesta Koper-Ljubljana, katere hrup pa zaradi oddaljenosti ne seže do Tinjana.

Tinjan je zadnji razgledni hrib, ki ga slovenska planinska pot obišče, preden se dokončno spusti do morja. Na Tinjan se lahko povzpnemo tudi po planinski poti iz Ospa ali Rižane. 

Urbanci

Vas Urbanci leži  visoko na hribu, sredi poti med Plavjami in Tinjanom. Tako kot je značilno za večino istrskih vasi, so tudi Urbanci strnjeno gručasto naselje.

Na poti v Urbance nas takoj za smerokazom pozdravi nova bela hiša z vodnjakom in lepim kamnitim zidom ob cesti. Potem pa lep kos poti ni nobene zgradbe več. Šele na vrhu hriba se nasproti borovega gozdička, pred katerim stoji manjše sakralno obeležje, prikaže strjeno naselje kakih 12 hiš. Skoraj polovica hiš je obnovljenih, veliko je še kamnitih, kar nekaj pa je že razpadajočih ali že pravih ruševin. Med vsemi temi raznovrstnimi arhitekturami se vije vaška cesta s svojimi kratkimi stranskimi 'ulicami'. Vse pozornosti so deležne tudi zgradbe, obnovljene z istrskim kamnom. Lepo ohranjajo pristen videz stare vaške arhitekture.

Urbanci so slikoviti kraj nad Trstom poln zelenja in  svežine; v njem rase mnogo dreves, predvsem murv in fig.

Zaradi nekoliko neugodne lege vasi so njeni prebivalci imeli malo njiv s katerimi bi se lahko preživljali. Družine so bile številne, zato so moški hodili na dnine; obdelovali so polja na Plavjah ali služili v Kopru in Trstu.

V času NOB so bili tudi v Urbancih aktivni in tako so novembra 1943 v hiši Ivana in Viktorije Oblak ustanovili partizansko šolo. Pouk je trajal polni dve leti. Prekinjen je bil le takrat, ko so Nemci okupirali vas in zgradili okoli nje več bunkerjev. V šoli sta poučevali vaški aktivistki sestri Ivana in Cvetka Škrlj, ki sta bili leta 1945 ustreljeni.

Po osvoboditvi leta 1945 je ostala vas odrezana od Trsta, saj je bila v njeni neposredni bližini postavljena meja med cono A in B. Najhuje je bilo v letih 1953-54, ko je bila meja popolnoma zaprta in so vaščani lahko prišli v Trst le preko Sežane. 

Valmarin

Na vznožju ankaranskih hribov pod vzpetino imenovano Forteca se od nekdaj vzpenja    stara cesta za Trst. Ko cesta zavije mimo Bivja, pride v majhen zaselek imenovan  Valmarin in ga razdeli na dvoje. Po pripovedovanju starejših domačinov naj bi dobil ime po majhnem zalivu med izlivom reke Rižane in Serminom, ko je morje še segalo globoko v notranjost.

Mimo zaselka teče struga potoka, ki izvira nekoliko višje pod zaselkom Druge Škofije in razmejuje ozemlje Valmarina z ozemljem imenovanim Kreda. Na Kredi je ostala samo še ena stanovanjska hiša, ker so se ostale morale umakniti novim cestam iz ankaranskega križišča, imenovanega tudi Bivio. Na drugi strani valmarinske zemlje poteka še ena struga potoka, ki mu domačini pravijo Čocev potok ali v italijanskem narečju potok "de Ciozi". Ta razmejuje Moretine in Valmarin. Na drugi strani potoka je znana gostilna Norbedo, ki že spada  pod ozemlje Moretinov. Spodaj se razprostira intenzivno obdelana ravnica vse do reke Rižane in gostilne Mulin.

Stari pisni viri navajajo za Valmarin imeni Marin in Episcopia ali v slovenskem prevodu Škofija. Prvo ime se nanaša na gostilno ob potoku na zgornji strani ceste, drugo pa na Škofljevo kortino po kateri so dobile ime tudi Škofije. Kortina je imela veliko stavbo, ki je gostila stanovanja za več družin, med katerimi tudi dve kolonski družini in gospodarsko poslopje. Pripadajoča zemlja pa se je raztezala do Rižane na okoli 40 ha površine. Dele tega posestva so, poleg kolonov imeli v najemu tudi nekateri okoliški kmetje. Posestvo ima bogato zgodovino, saj je to zemljo dobila Koprska škofija že v dvanajstem stoletju. Takrat so namreč ponovno ustanovili škofijo, Kortina in pripadajoča zemlja pa je služila za pomoč pri njenemu vzdrževanju, saj jo samo mesto Koper ni bilo sposobno vzdrževati. Na drugi strani ceste, je bila včasih mogočna gostilna, ki je služila za postajo trgovcem iz Kranjske, ki so sem hodili trgovat z ogljem in lesom ali pa so se po postanku odpravili naprej v Trst. Poleg gostilne je bila tudi konjušnica in prenočišča za trgovce ter petičnejše popotnike, ki so tod mimo potovali iz mest na deželo in nazaj.

Po vojni je bila zgrajena v Valmarinu znana avtomehanična delavnica Jurkovič, danes pa tukaj deluje avtopralnica. V prostorih stare gostilne se nahaja inženiring svetil podjetja Tim ing d.o.o.

V zaselku imajo še avtoprevoznika,  pod Škofljevo kortino pa  gospod Trček prodaja šparglje, ki jih goji na zemlji, ki se danes nahaja onkraj avtoceste.

V zaselku je približno deset hiš večinoma so to novogradnje. Nekateri prebivalci so se morali zaradi načrtovane trase sedanje nove avtoceste izseliti iz svojih domačij in se preseliti v nove nadomestne hiše. Avtocesta je tudi odrezala zaselek od svojih njiv, ki se raztezajo proti reki Rižani in Serminu.

Valmarin je zanimiv tudi zaradi cest, ki so bile speljane tod mimo. Tako so v Trst vodile antična Via Flavia, kasneje via Delfina iz 18. stol. in pod Italijo; v tridesetih letih, pa so zgradili novo Vio Flavio ali današnjo staro cesto za Trst. Najnovejša pridobitev je nova avtocesta za Italijo, ki je preusmerila glavni promet iz stare ceste in tako v zaselek prinesla več miru, na katerga pa se prebivalci še nekoliko privajajo.

V zaselku so včasih bili priimki Kovač, Toscan, Argenti, Koren in Radi. Po vojni pa so se jim pridružili še Jurkovič, Hrovatin, Markočič, Ražman, Korenika in drugi ...