Špina ali prva javna izlivka leta 1935

Ob investiciji v sekundarno kanalizacijsko omrežje Sp.  Škofije I. faza - 2. etapa bo sanirana tudi špina oziroma izlivka na vaškem trgu. Leander Cunja je pogledal v čas, ko so Škofije dobile cevovod oziroma sta Plavje in Škofije dobila po eno javno izlivko.

Prvi vodovod v občini Milje v letu 1935 in nadaljnja dopolnitev vodne oskrbe severnega dela koprske občine po letu 1970

Leta  1934 so se začela dela za razširitev omrežja tržaškega vodovoda na občino Milje.

Kaže, da je kot izhodišče služil vodohran, ki so ga zgradili na Monte Castiglione nad bivšim »dacijem« ( tam, kjer se je od glavne ceste Koper-Trst nekdaj odcepila cesta za Dolino ). Od omenjenega rezervoarja so speljali cevovod do drugega vodohrana na vrhu Sv. Ivana nad Žavljami na višini približno 90 metrov in od tod podaljšali cevovod do tretjega vodohrana na višini 90 metrov na pobočju Košte, na vzhodnem podnožju kaštelirja pod Elerji. Od tod je tekla vodovodna cev do mesta Milje, kjer je bilo oskrbljeno središče in zaradi omejenega pritiska dosegljiva mestna okolica, kasneje pa še obalno območje do Lazareta in doline Sv. Jerneja. Takrat so nameravali dela nadaljevati s črpanjem vode iz rezervoarja na Koštah do pod Kaštelirja med Elerji in Korošci ( Sv. Barbaro ). Toda zaradi pomanjkanja denarja in kasnejšega vojnega spopada je bil ta načrt uresničen šele po končani vojni.

 Leta 1935, ko so speljali cevovod na Plavje in na  Škofije, je v začetku vsaka vas dobila le po eno javno izlivko. Po vojni so zgradili vodohran na vrhu Čuka in enega nad Plavjami tako da so lahko omrežje razširili in omogočili napeljavo hišnih priključkov. Takrat so zgradili  tudi nekaj javnih pralnic.

Kot je znano so bili, na podlagi Londonskega memoranduma, 16. oktobra 1954, poleg cone B Svobodnega tržaškega ozemlja, priključene k Jugoslaviji še Dolenja Škofija in Plavje z Badiho in zaselki in vrsta vasi v Miljskih Hribih, ki so se oskrbovali z vodo iz tržaškega vodovodnega omrežja. Po posebnem obmejnem sporazumu med Jugoslavijo in Italijo, je oskrba z vodo še naprej potekala po starem, s  tem, da je Rižanski vodovod plačeval porabo vode na tem območju tržaškemu vodovodnemu podjetju. Obstoječega omrežja pa ni bilo mogoče bistveno širiti na nova še neoskrbljena naselja na jugoslovanski strani. Izjema so bili le manjši zaselki, med njimi pri nas Forteca in Rotonda, kamor se je omrežje razširilo leta 1966.

Ker pa so bile zaradi posodabljanja stanovanjskega fonda  v novopriključenih krajih potrebe po hišnih priključkih vedno večje, nadaljnje povečanje količin dogovorjene dobave vode iz Trsta pa omejeno, pa tudi zato, ker je bilo omrežje rižanskega vodovoda po Rižanski dolini in vse do Valdoltre speljano le po prostem padu iz vodohrana pri Cepkih ( 50 m ), je leta 1970 Rižanski vodovod od tam   napeljal cevovod od Cepkov do novega vodohrana pri zaselku Slatine na višini 250 m, ki je lahko pokrival vsa naselja na škofijskem območju razen Tinjana. Od Slaten se je cevovod nadaljeval mimo Škofij do novega vodohrana nad Elerji ( 210 m ), odkoder so se lahko napajala vsa naselja v Miljskih Hribih, ki so bila dotlej odvisna od tržaškega vodovoda prek vodohrana na višini 200 m, na vzhodni strani Kaštelirja, in višja naselja nad Ankaranom, Valdoltro in Debelim Rtičem, ki jih prejšnja napeljava iz Cepkov ni mogla doseči. Kot zadnji je vodovodno omrežje   dobil Tinjan leta 2005 s prečrpavanjem vode od Slaten do vodohrana pri cerkvi ( 355 m ).      

Cunja Leander

Povzeto po podatkih Ufficio del Genio civile di Trieste, Costruzione dell' acquedotto rurale nell' altipiano di Muggia, Trieste 1948 in po poznavanju razmer, ob granji vodovodnega razdelilnega omrežja na Srednjo in Gorenjo, Škofijo, Lenarde, Rombe, Slatne in Kolombar kasneje pa še na Tinjan.